Prezračevanje

Težko (čeprav pravilno) je trditi, da tako imenovanega »naravnega prezračevanja« ni več, da je odšlo za vedno ob pojavu nizkoenergijske in pasivne gradnje, oziroma novih tehničnih predpisov in sodobne gradnje ovoja stavb. Nekateri bi rekli žal je temu tako, jaz pravim: na srečo je temu tako. Namreč tisto, čemur smo doslej pravili »naravno« prezračevanje, se ni ravno obneslo: stanovanja so bila več ali manj zatohla, vedno se je vedelo, kaj kdo kuha, prah, muhe, smrad od zunaj, hrup… vse skupaj se je mešalo in stalno smo nekaj počenjali z okni, le redkokdaj pa je bil zrak v prostorih kakovosten. Če bi želeli urediti naravno prezračevanje preko odprtih oken v sodobnih stanovanjih in hišah, potem bi morali najeti nekoga, ki bi nam noč in dan vsako uro odprl vsa okna za nekaj minut in jih tudi zaprl. To si težko predstavljamo. Težko tudi razumem, da se industrija in uporabniki zelo hitro prilagajajo vsem mogočim tehnološkim novostim, s katerimi se dnevno srečujemo, to pa ne velja za stanovanja in hiše, tu smo zelo togi in zelo starokopitni - današnja klasična stanovanja niso dosti drugačna od 30-40 let starih stanovanj. Zaradi novih gospodarskih razmer in zaradi evropskih predpisov pa se bo stanje na tem področju hitro in povsem spremenilo.

Zakaj je prisilno prezračevanje potrebno?

Osnovni razlog, ki ga ne moramo spregledati, so tehnični in sanitarni predpisi. Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb zahteva vsaj polovično izmenjavo vsega zraka v stavbah, PURES zahteva 0,7 izmenjave na uro, kar je treba upoštevati v projektih. Prezračevanje mora biti izvedeno tako, da je nenehno izmenjavo mogoče tudi izmeriti in dokazati. Tehnični pregledi so za zdaj pogosto farsa: nenehno izmenjavo zraka dokazujejo z meritvami pretoka skozi ventilatorje in pri odprtih oknih, kot da bi imeli vsi uporabniki okna ves čas odprta, v sanitarnih prostorih in kuhinjah pa ves čas vključene ventilatorje in kuhinjske nape. Nova stanovanja z zatesnjenimi okni in občasno delujočimi odvodnimi ventilatorji, so po vseh strokovnih merilih smrtno nevarna za bivanje in  v sosednjih državah ne bi dobila uporabnega dovoljenja. Nekateri strokovnjaki pri nas pa kljub temu podpisujejo njihovo primernost za bivanje. Rezultate so večkrat očitni: slab zrak, plesnivi zidovi in nezdrava notranja klima. Vse to zaradi približno 500 evrov, kolikor bi moral investitor vložiti v higrosenzibilni sistem v posameznem stanovanju, s čimer bi zagotovil dobro in zdravo bivalno klimo.

Razloge za obvezno vgradnjo prisilnega prezračevanja z vračanjem toplote v sodobno gradnjo lahko razvrstimo v naslednjem vrstnem redu: zdravstvene zahteve, udobje, raba energije, varnost, kakovost stavbe, dodana vrednost. Tisti, ki uporabljajo takšen prezračevalni sistem v vsakodnevnem življenju, pa zagotovo najbolj občutijo udobje.

Ko se sprijaznimo s tem, da moramo vgraditi prisilno prezračevanje, imamo dve možnosti: higrosenzibilno prezračevanje brez vračanja toplote ali pa sistem z vračanjem toplote. Prvi način, ki je bolj preprost in cenejši, bi lahko vgrajevali, če bi bila dovoljena raba energije za ogrevanje več kot 40 kWh/m2 leto. V tem primeru bi morali stavbni ovoj izdelati v pasivnem standardu in bi le zaradi vgradnje prezračevanja brez rekuperacije ta stavba postala slaba nizkoenergijska. Z vgradnjo sistema z rekuperacijo (od dva do tri tisoč evrov dražje) pa bi bila ista stavba lahko pasivna, kar pomeni, da bi jo lahko veliko dražje in hitreje prodali ter zanjo pridobili tudi subvencije, ki bistveno presegajo razliko v ceni prezračevalnih sistemov.

Ob zdravi in ekonomski pameti ter ob upoštevanju predpisov je prezračevanje s čim bolj kakovostnim vračanjem toplote edina ustrezna rešitev za nove stavbe. Na obzorju je nova, prenovljena direktiva EPBD o energetski učinkovitosti stavb, ki bo standarde v PURES še zaostrila oziroma znižala dovoljeno rabo energije. Njen poudarek je namreč na gradnji skoraj nič energijskih hiš (dovoljena raba za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje in toplo sanitarno vodo bo skupaj do 15 kWh/m2 leto!), ki bodo obvezne za javni sektor. Zdajšnje pasivne hiše bodo dobile konkurenco.

Zakaj nekateri nasprotujejo prisilnemu prezračevanju?

Če mu nasprotujejo tehnično neizobražene osebe, nič hudega, hudo pa me prizadenejo investitorji, ko mi povedo, da njihov arhitekt ali strojni inženir svetuje, da prisilno prezračevanje z vračanjem toplote »ni potrebno«. Če res ni potrebno, potem raba energije v tako projektirani hiši ne more biti pod 30-40 kWh/m2 letno, saj samo prezračevanje brez vračanja toplote potroši od 20-30 kWh/m2 letno. To je zelo veliko, skoraj dvakrat toliko, kot lahko porabi pasivna hiša za ogrevanje! Torej se prezračevanje brez rekuperacije ne izide niti na papirju.

Odpor proti prisilnemu prezračevanju izhaja delno tudi iz napačne informacije, da zaradi njegovega delovanja ne smemo odpirati oken, kar pa je seveda pravica, ki si je nihče noče vzeti. Tisti, ki to dezinformacijo širijo, niso nikoli (niti preizkusno) prebivali v takem stanovanju ali hiši in tudi nimajo pravih izkušenj. Okna lahko odpiramo, kolikor želimo, vendar v praksi tega skoraj nihče ne počne, ker je to nepotrebno za zagotavljanje kakovostne bivalne klime.

Da bi odpravili dvom, številni ponudniki pasivnih hiš vabijo na preizkusno bivanje v demo objekte. Od tistih, ki živijo v hiši s prisilnim prezračevanjem z vračanjem toplote, pa nikoli ni slišati nikakršnega pomisleka, seveda če je sistem pravilno projektiran in izveden. Pomislekov in (ne) resnic pa je še veliko.

Ali prisilno prezračevanje suši zrak?

V prostoru je lahko suh zrak le pozimi, ko je zunaj mrzel in suh zrak, v bivalnih prostorih pa je njegova temperatura bistveno višja kot zunaj. Z višanjem temperature se zunanjemu zraku zmanjšuje relativna vlažnost (absolutna količina vlage ostaja enaka) in zato je pozimi zrak v bivalnih prostorih praviloma presuh. Kdo je krivec za to? Kriva je fizika in seveda je krivo prezračevanje: če ne bi prezračevali, bi relativna vlažnost zraka v prostorih ostajala nespremenjena, a tudi svežega zraka ne bi bilo. Menjava zraka je obvezna in logična in s tem prihaja pozimi tudi do suhega zraka v stavbah. Kako prezračujemo pa ob tem fizikalnem zakonu ni pomembno, saj vsakršno prezračevanje suši zrak. Torej je »sušenje« notranjega zraka enako intenzivno, ne glede na to, kako prezračujemo: z okni, higrosenzibilno ali z vračanjem toplote. In zakaj so stavbe s prezračevalnim sistemom bolj suhe, kot tiste z »naravnim« prezračevanjem? Zato ker bolj intenzivno menjajo zrak kot »naravno« prezračevane stavbe, zato imajo boljši zrak in višje bivalno udobje. Menjava zraka se regulira preko regulacijske enote in se lahko nastavi na želeno vrednost. Torej način prezračevanja nič ne povečuje ali zmanjšuje suhost zraka, ampak na to izključno vpliva le količina kakorkoli izmenjanega zraka.

Težava suhega zraka pozimi se rešuje na več načinov. Eden od načinov je način življenja, opreme in aktivnosti v stavbi: več ko kuhamo, sušimo perilo, imamo rastline (z vodometom), izparilne posode na radiatorjih… potem je že iz tega naslova v zraku več vlage. Drugi način so prezračevalne naprave, ki pozimi vračajo do 60% zavržene vlage, kar je tudi dobra rešitev. Obstajajo tudi električni vlažilci zraka, ki vodo uparijo in razpršijo. Lahko so vgrajeni v sistem prezračevanja ali jih namestimo posebej. Te naprave so energijsko zelo potratne in se uporabljajo redko. Moje izkušnje bivanja v masivni hiši s prezračevalnim sistemom v stalnem pogonu so dobre, relativna vlaga je pozimi v bivalnih prostorih brez dodatnega vlaženja ves čas okoli 30 %.

Ali prisilno prezračevanje vlaži zrak?

Prezračevalnemu sistemu očitajo, da poleti vlaži zrak v stavbi. Tudi za to naj bi bil razlog sistem, vendar je spet vzrok fizika: poleti je zunaj topel in vlažen zrak, ko pride v hladnejši notranji prostor, se vsebnost vlage v njem poveča, temperatura pa zniža. Seveda je vprašanje, za koliko in kolikšna je relativna vrednost vlage v zraku, ali je še znosna ali  previsoka. Enak pojav kot pozimi, le da gre za drugo skrajnost, za preveliko relativno vlažnost zraka. Ponovno je intenzivnost tega procesa odvisna od količine izmenjanega zraka. In spet velja, da je hiša, ki je bolje prezračevana, bolj vlažna kot hiše ki so slabo prezračevane.

Vendar je v tem primeru dodaten krivec za povečevanje vlage zraka v stavbah še pasivno hlajenje zraka v pasivnih hišah. Pasivne hiše imajo praviloma vgrajen zemeljski prenosnik toplote, ki poleti zunanji zrak ohlaja, vendar ne dovolj, da bi ga razvlažil. Zunanji zrak z na primer okrog 35 stopinjami Celzija se na zemeljskem prenosniku toplote ohladi na približno 24 stopinj, kar je temperaturno več kot ugodno, vendar pa pri tem prihaja do minimalne ali celo ne pride do kondenzacije vlage iz zraka (ne pride do razvlaževanja). Lahko se zgodi, da si s pasivnim ohlajanjem zraka delamo medvedjo uslugo, saj je denimo na 25 stopinj ogret zrak s skoraj 100% vlago veliko bolj neugoden za bivanje kot denimo 35 stopinj topel zrak z veliko nižjim odstotkom vlage. Pojav ni značilen za celotno poletno obdobje, ampak le za čas, ko je zunanji zrak zelo ogret in zelo vlažen, ali pa do njega sploh ne pride.

Kako lahko rešimo težavo? Obstajata dve rešitvi: aktivna in pasivna.

Aktivna rešitev je čisto navadna klimatska naprava split izvedbe, ki jo namestimo v največji bivalni prostor, in če je hiša dvonadstropna, še eno enoto nad stopnice v zgornji etaži. Klimatsko napravo se lahko vgradi tudi v razvod prezračevanja, česar pa ne priporočam, saj so običajne klime bolj učinkovite in bolj »hitre«, ker je zrak slab nosilec toplote. Čeprav se zdi, da je naprava navadnih split klimatska naprava nesodobna rešitev, velja nasprotno: je najboljša in preprosta rešitev za morebitne težave nekaj dni poleti.

Drugi način reševanja prevelike vlažnosti zraka poleti je pasivno hlajenje stavbe ponoči. To sicer lahko naredimo z obvodom (bypasom) v prezračevalni napravi, vendar je pri tem načinu problem volumenski pretok. Ta je ob diagonalno odprtih oknih veliko večji (od dve do tri izmenjave na uro) kot to zmore prezračevalna naprava (od pol do ena izmenjave na uro). Ponoči izključimo prezračevalno napravo in odpremo okna, podnevi zapremo okna in vključimo prezračevanje. To je primerno za uporabnike, ki se želijo s tem ukvarjati, sicer je razvlaževanje bolje urediti s klimatsko napravo.

Ali je prezračevalna napeljava sanitarno oporečna?

Strah pred sanitarno oporčenimi kanali, po katerih se pretaka zrak, ki ga dihamo, je izredno razširjen med investitorji in kupci. Na tem področju je tudi največ nasprotujočih si informacij in trditev. Na svetovnem spletu lahko najdemo precej izredno nekorektnih apokaliptičnih  »nasvetov« brez prave podlage o tem, kako samomorilsko je vgrajevanje prisilnega prezračevanja v stavbe. Avtorji teh izbruhov ne ponudijo nikakršnih dokazov o tem, da je s pravilno izvedenim sistemom v resnici kaj narobe, temveč le nalagajo eno neresnico na drugo in na koncu kot rešitev ponudijo svoje storitve.

Zrak, ki prihaja od zunaj v prezračevalno napravo, je vsaj enkrat filtriran (običajno dvakrat), o kakovosti filtra pa odločamo sami. Praviloma se odločimo za filter tipa F7, ki je zelo fin in ne prepušča niti cvetnega prahu. Lahko gremo še naprej in uporabimo filter z aktivnim ogljem, ki je petkrat dražji, ali si omislimo elektrostatični filter, ki zadrži tudi vonjave (dodatno okoli 500 evrov). Prezračevalne naprave brez filtrov ni in kakovostne naprave imajo ležišče za filtre narejeno tako, da gre povsem ves zrak skozi filter. Torej je zrak mehansko dobro prečiščen, preden pride v kanale, po katerih prihaja do posameznih prostorov. Zaradi nenehnega obratovanja in ker so kanali v notranjem, toplem okolju, v njih nikakor ne prihaja do kondenzacije vodne pare. Ta se lahko pojavi le ob izmenjavi toplote v prezračevalni napravi, iz katere vodimo kondenz v kanalizacijo. Tudi če bi se pojavila kakšna kaplica vlage, bi jo stalen tok zraka takoj osušil. Kanali z zrakom so suhi in ves čas prezračevani, v suhem okolju pa se morebitni biološki procesi, bakterije ne morejo razvijati. Če bi se v kanalih pojavila kakšna suha umazanija, ta kakovosti zraka ne more poslabšati, kot je ne more poslabšati suh pločnik, po katerem hodimo. Tudi v stanovanju je veliko suhih in nečistih površin, pa to še ne pomeni, da je zato zrak zaradi tega  umazan ali škodljiv. Zato je strah pred boleznimi, ki se »skrivajo v prezračevalnih ceveh«, odveč. Fotografije prezračevalnih kanalov, na katerih se je na notranji strani nabralo marsikaj, prikazujejo stare in neprimerno vzdrževane klasične prezračevalne sisteme, ki nimajo nič skupnega s sodobnimi.

Kako lahko očistimo zračne kanale, če umazanija zaide vanje? Preprosto. Celotno moč prezračevanja lahko usmerimo v en sam vodnik in izpihamo umazanijo ali pa fleksibilno cev za dovod zraka očistimo s posebno ščetko ter izpihamo morebitne trde delce.

Da bo strah pred boleznimi zaradi prisilnega prezračevanja še manjši: ne pozabimo, da so v   večini stavb v ZDA, Kanadi in Avstraliji izmenjava zraka ter dovod in odvod toplote urejeni izključno prek prezračevalnih kanalov. Resnica je torej prav nasprotna: zrak iz prezračevalnih naprav je bolj kakovosten, kot zrak, ki prihaja skozi okno. 

Katere so najpogostejše projektantske zmote?

V večini projektov prezračevanja, ki sem jih lahko pregledal, so bile napake. Najbolj običajna je napaka pri prezračevanju kuhinje. Projektanti tam predvidijo premajhen odvzem zraka in dodajo odvod zraka iz nape neposredno ven. Tako popolnoma porušiijo pnevmatsko ravnovesje v stavbi, saj je volumen odvoda večji od dovodov. Iz neposrednega odvoda tudi ni rekuperacije oziroma vračanja toplote. Neposredni odvodi iz kuhinj so povsem nepotrebni, saj je ob ustreznem dimenzioniranju odvodov volumna za kuhinjo več kot dovolj. Pri povprečni izmenjavi zraka 300 m3/h v hiši naj bi iz kopalnice odvajali 60 m3/h, iz sanitarij, shrambe ipd. po 30 m3/h, preostali del pa iz kuhinje, kar je vedno nad 90 m3/h in več kot dovolj za zelo učinkovit odvod neprijetnih vonjav.

Druga napaka je dimenzioniranje pretokov. Projektanti ne upoštevajo razlike med največjim in običajnim volumenskim pretokom. Sistem projektiramo na največji volumen (soba 30 m3/h, spalnica 60 m3/h…), ki je večji od minimalnih zahtev po posameznih prostorih. Običajni pretoki so nižji in skladni z običajnimi potrebami in minimalnimi zahtevami. Ko stavbo zapustimo, vključimo minimalni pretok, ki je okoli polovico običajne izmenjave zraka. Sistema nikoli ne ustavimo (izjema je pasivno poletno nočno hlajenje).

Pogosto so neustrezno razporejeni tudi odvodi in dovodi zraka. Zrak v sobe dovajamo okoli oken, odvajamo pa preko podrezanih vrat. V velikih prostorih, kot je dnevna soba z jedilnico in pogosto še kuhinjo, dovajamo zrak diagonalno od odvodov zraka, ki so nad kuhinjskim nizom. Tako dosežemo izpodrivno prezračevanje, ki je veliko bolj učinkovito, kot če so odvodi in dovodi zraka preveč skupaj.

Ali je prisilno prezračevanje res drago in se ne izplača?

Ta očitek ima najbolj neprijetne dolgoročne posledice, saj je prezračevanja pozneje, ko bi to morda želeli, težko vgraditi. Razlog so veliki vodniki, ki zahtevajo velike gradbene posege, ki si jih v novi stavbi nikakor ne želimo in so tudi dražji od samega prezračevanja. Ali se izplača ali ne, najbolje vedo tisti, ki imajo prisilno prezračevanje. Ne poznam nikogar, ki bi mu bilo žal te naložbe, in to je najbolj objektiven argument. Uporabnikov ne zanima toliko, koliko tak sistem privarčuje stroškov za ogrevanje, odpovedati se mu ne želijo iz enega zelo preprostega razloga – izjemnega udobja. Približno štiri do pet tisoč evrov dodatnih stroškov pri gradnji hiše ni veliko v primerjavi z večdesetletnim udobjem, ki ga prezračevanje zagotavlja.

Zgornja vsebina je na voljo tudi v pdf obliki: